ZGODOVINA

Različni vladarji, kulture in civilizacije so pisali zgodovino crikveniškega kraja. Vsak segment te bogate snovne in nesnovne dediščine je v razvoju pustil majhno sled in pomagal pri oblikovanju današnje ponudbe. V ostankih naselij, grobnih gomil in obrambnih suhozidov, orožja, nakita, gradbene keramike in specifičnih amfor so še naprej prisotne vidne sledi. Nevidne sledi pa se ohranjajo v barbarskih kletvah, molitvah pavlinistov, smehu in pesmi ribičev...
Zgodovina Crikvenice, Dramlja, Jadranova in Selca je povezana z razvojem sosednjih srednjeveških krajev Drivenik, Grižane, Bribir in Tribalj ter plodne doline Vinodol. V srednjem veku je bilo običajno, da je imel vsak kraj tudi svoje pristanišče, ob katerem so vzklila ribiška naselja. Tukaj so vzniknili izjemni ribiči in zidarji, ki so pomembno vplivali na življenje, a tudi na videz naselij.
Morje in priložnosti, ki jih le-to prinaša, je crikveniško riviero obrnilo v drugo smer. Smer družbene blaginje in razvoja, ki ga je prinesel turizem, ena izmed najpomembnejših gospodarskih panog, ki se je na tem območju začela razvijati konec 19. stoletja.

CRIKVENICA

Pod okriljem Frankopanov

Crikveničani so pred naseljevanjem današnje Crikvenice živeli v zaledju, katerega sedež je bil Kotor na sosednjem hribu. Ukvarjali so se s poljedelstvom, živinorejo in ribištvom, od domicilnega rimskega prebivalstva pa so prevzeli veščino gojenja vinske trte.
Knez Nikola IV. Frankopan velja za utemeljitelja Crikvenice, ki je ob takrat zapuščeni cerkvici Marijinega vnebovzetja dal zgraditi samostan, 14. avgusta 1412 pa ga je daroval redovnikom sv. Pavla Puščavnika (pavlinistom). Darovnico je izdal v Modrušu, kar je hkrati tudi najstarejši pisni dokument, v katerem se omenja ime Crikvenica.
Bolj številčno naseljevanje današnje Crikvenice se je začelo v 17. stoletju, posebej intenzivno leta 1776, ko je požar prizadejal večji del Kotorja, med drugim tudi župnijsko cerkev sv. Šimuna, zato so sedež župnije preselili v Crikvenico. Zaradi pomanjkanja kmetijskih zemljišč so se Crikveničani vse bolj osredotočali na morje in si hitro pridobili sloves najboljših ribičev severnega Jadrana.
Konec 19. stoletja je bila Crikvenica v sestavi Avstro-Ogrske monarhije, z gradnjo prvega morskega lesenega kopališča leta 1888 ter hotelov »Therapia« (1895) in »Miramare« (1906) pa se je tukaj pričel intenziven razvoj turizma, v prvi vrsti zdravstvenega.
Z napredkom parnih ladij in pomorskega potniškega o prometa med Reko in Crikvenico je Crikvenica postala dostopnejša, posledično tudi bolj znana širšemu krogu domačih in tujih turistov. Sčasoma se je uveljavila tradicija turizma, Crikvenica je tako pridobila status enega izmed vodilnih turističnih krajev na Jadranu in postala priljubljeno letovišče številnih generacij.

DRAMALJ

Zavetnica sv. Jelena

Kraji so se razvili in širili ob lokalni cerkvi, ki je bila središče dogajanja. Tovrstne začetke beleži tudi Dramalj, ki se je v 18. stoletju imenoval Zagorje, z rastjo in obnovo lokalne cerkve se je preimenoval v Sv. Jeleno, to ime pa se je ohranilo vse do konca druge svetovne vojne.
Cerkev so zgradili na kraju stare kapelice, ki so jo barokizirali in razširili v 18. stoletju, ko je bil Dramalj kaplanija župnije Belgrad, leta 1796 pa je znani reški umetnik Giuseppe Capovilla za njo zgradil marmorni oltar. Župnijo sv. Jelene so ustanovili leta 1809, medtem ko so župnišče in cerkev sv. Jelene zgradili po letu 1812. V 19. stoletju so uredili notranjost cerkve, leta 1837 prižnico in leta 1845 glavni oltar.
Na začetku je bil Dramalj ribiško pristanišče z oljčniki, z izgradnjo prvih namestitvenih objektov so se usmerili v turizem ter sčasoma povečali število gostov in obiskovalcev.

JADRANOVO

Zgodovina v znamenju ribičev

Zgodovina Jadranova ali Sv. Jakoba (kot so ga nekoč poimenovali) sega celo v stoletja pred našim štetjem, ko so našli tudi prve sledi življenje na tem območju. Jadranovo je bilo v srednjem veku obalna posest in pristanišče z utrdbo občine Drivenik, katerega prebivalci so v poznejšem obdobju zgradili številne hiše v okolici cerkve sv. Jakoba ter tako razširili naselje. Del prebivalstva se je ukvarjal z zidarstvom, a večina je svoj čas preživela na odprtem morju, kjer so vrgli ribiške mreže in lovili ribo, predvsem tune. Še danes si lahko ogledamo plovilo tuner, ki priča o teh časih. Ribištvo je zaznamovalo Jadranovo, najboljši dokaz ta to so zgodbe prebivalcev in mali muzej ribištva »Hiška ribičev«. Ribištvo, zidarstvo in turizem so pisali zgodovino in postavili temelj za prihodnost tega majhnega primorskega kraja.

SELCE

Z vsestranskostjo do cilja

Naselje na hribčku Sv. Jurij, obdano z zidanim braniki, je v veliki meri vplivalo na razvoj današnjega Selca, saj so prav tu našli prve sledi človeškega življenja na tem območju. Tudi Rimljani so cenili pomen tukajšnjih naravnih pristanišč za plovbo, a so tudi občudovali lepote kraja. Najdišča amfor v zalivu Jasenova bolj južno od Selca pričajo o tem, da je bilo tu nekoč antično pristanišče kot tudi večje naselje neznanega imena.
V kasnejših stoletjih so našli številne dokaze o načinu življenja Selčanov. Bili so izvrstni vinogradniki, ribiči in pomorščaki, ukvarjali pa so se tudi z živinorejo. V 13. stoletju je Selce kot del starohrvaške občine Bribir prišlo v posest aristokratske družine Frankopan, ki je močno vplivala na razvoj Selca kot kraja s pomembno trgovsko vlogo. Imeli so celo nekaj jadrnic, s katerimi so prevažali vino, olje in drugo blago.
Konec 19. stoletja so odprli prvo javno kopališče, nato pa so uredili tudi prvi najem sob in gostinske objekte. To je bil začetek razvoja turizma, glavne gospodarske panoge na tem območju.